Dr. Jernej A. Prodnik je postdoktorski raziskovalec Inštituta za komunikacijske študije in novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, Karlova univerza v Pragi in raziskovalec na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Delo posveča kritiki politične ekonomije in širšemu družbenemu kontekstu tehnoloških sprememb ter demokratičnih potencialov, ki jih prinašajo nove tehnologije in digitalno okolje.
Zakaj je politična ekonomija komuniciranja pomembna za razumevanje vzpona informacijske družbe?
Ta raziskovalna tradicija je pomembna zaradi ontoloških, epistemoloških pa tudi teoretskih izhodišč. Izhaja iz kritične teorije in zgodovinskega pristopa. Informacijska družba se je namreč razvila iz neke že obstoječe družbe in je ni mogoče preučevati izven tega konteksta. Pristop gleda tudi na družbo kot celoto. Čeprav se politična ekonomija komuniciranja ukvarja specifično z mediji, komunikacijskimi sistemi, informacijami in tako dalje, izhaja iz družbene celote in te tematike umešča vanjo. Ob tem pa je pristop kritičen do obstoječih neenakosti in ima vsaj implicitne normativne predpostavke, kako naj bi izgledala boljša družba. Izhaja namreč iz tega, da je obstoječa družba razredna, hierarhična in neenaka ter hoče poiskati boljšo družbo. Na informacijsko družbo ima ta pristop torej zelo specifičen pogled: na primer pri proučevanju razvoja interneta in informacijske družbe ni pomemben posamezni izumitelj, temveč strukturni kontekst in tisti akterji, ki jim je bilo v interesu, da se je družba razvijala v neko smer.
V doktorski disertaciji med drugimi izpostavljate ekspanzijo poblagovljanja interneta in njegovih uporabnikov. Katere so ključne posledice komercializacije digitalnega prostora na delovanje politične demokracije?
Ekspanzija poblagovljenja predstavlja širitev kapitalističnega trga na vse aspekte družbe. Ko govorimo o demokraciji, to pomeni, da v neke prostore, ki naj bi bili prostori participacije, enakosti – vsaj formalne, če že ne substantivne enakosti – vstopa trg. Če vstopajo v javno sfero izključno komercialni motivi, to pomeni, da imajo tisti, ki so v družbi močnejši, tudi v njej več vpliva. To pomeni, da posameznik, skupine ljudi ali neka družbena gibanja v teh prostorih ali širše v družbi nimajo dovolj velikega vpliva na to, v kakšni družbi naj živimo. To tudi pomeni, da nimajo dostopa in nadzora nad sredstvi množičnega komuniciranja, informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, spletnimi platformami. Facebook je na primer korporacija, ki je s svojo komercialno vlogo prevzela večji del svetovnega spleta, na njeno delovanje pa imamo relativno malo vpliva. Zelo težko ali skoraj nemogoče je danes vzpostaviti neko podobno platformo, ki bi bila nekomercialna.
Ali se “pronicajoče poblagovljanje” v praksi kaže tudi skozi fiktivno udejstvovanje prek spleta, ki ne prinaša dejanskih demokratičnih učinkov oz. sprememb (npr. kliktivizem e-peticij, všečkanje družbenih omrežij)?
Mislim, da ravno obratno. Vsi kliki in všečkanje povzročajo tudi poblagovljanje družbenih odnosov. Vsa naša občutja, odnose in komunikacijo se lahko pretvori v blago, ki ga nato korporacije, kot je Facebook, prodajajo naprej oglaševalcem. Je pa tukaj širši družbeni kontekst, ki nakazuje, da se na teh platformah pogosto vzpostavljajo tudi precej površinski odnosi.
V vaših raziskavah se ukvarjate z različnimi pristranostmi interneta, med katere sodi tudi upravljavski mehanizmi avtoritete. Kako v tem kontekstu ocenjujete delovanje in učinke spletnega portala slovenske vlade Predlagam vladi na krepitev soudeležbe javnosti pri sprejemanje boljše zakonodaje/predpisov?
Portal Predlagam vladi je na idejni ravni dobra stvar, smiselno je umeščen na predzakonodajno pozicijo med javno sfero in političnim sistemom, a se pokažejo težave na različnih ravneh izvedbe. Na primer na proceduralni ravni, ko potekajo debate, ker zanje ni na voljo dovolj časa, sama forma portala pa je omejujoča. Za razliko od nekih komercialnih platform omogoča formalno enakost, a se tukaj vzpostavljajo drugi mehanizmi avtoritete – kdo ureja ter moderira spletno stran, kdo večkrat poda mnenje, kdo je bolj usposobljen za podajanje relevantnih mnenj in podobno. Pri tem portalu urejanja v bistvu skoraj ni, moderator bi moral narediti več, da bi državljane opolnomočil. Državljanom je treba razložiti, kako bi sploh lahko koristno prispevali k nastajanju zakonodaje. Kako naj državljani sploh vedo, na kakšen način lahko pomagajo? Širši problem pa je v tem, da vlada očitno sploh ne ve, kaj ima v mislih s tem portalom. Obstaja že vrsto let, a nimamo nobenih konkretnih učinkov. Ministrstvo na predloge odgovarja zelo uniformirano in birokratsko, češ da se nečesa ne da narediti, da je nekaj že v obravnavi, da je na neki drugi točki že bilo zavrnjeno itd. Gre za orodje, ki je na voljo ljudem, češ da njihovo mnenje šteje, a odgovori države sporočajo ravno nasprotno in včasih pomenijo že skoraj norčevanje iz državljanov. Mogoče je bolje, da nekaj ni na voljo, kot pa da se ustvari iluzija o možnostih participacije, ker je nato razočaranje še bistveno večje, v smislu: “Evo, potrudil sem se, ampak itak nima nobenega učinka.” Menim tudi, da bi moralo biti upravljanje portala prepuščeno nekomu drugemu, npr. civilni družbi, če bi s portalom seveda mislili resno.
Kritična komunikologija opozarja, da so nove informacijske in komunikacijske tehnologije predvsem v službi kapitala. Kljub temu jih občasno uspejo subvertirati in za lastno delovanje uporabiti politična gibanja. Katere so po vašem mnenju uspešne prakse političnih rab interneta pri spreminjanju obstoječe družbene ureditve?
Zdi se mi, da je večina gibanj dobro pograbila ta orodja. Na kakšne načine jih Facebook potem istočasno izkorišča, je sicer drugo vprašanje. Kljub vsemu se mi zdi raba teh orodij pri gibanjih pozitivna in uspejo doseči neke spremembe. Prav tako se mi zdijo kot alternativne iniciative zelo pomembni forumi za državljansko participacijo (npr. Državljanski forum) in platforme (npr. Danes je nov dan).
Nova svetovna informacijska in komunikacijska ureditev poziva k demokratizaciji komunikacij. Kakšna bi morala biti vloga in mesto e-participacije kot procesa v novi družbeni ureditvi?
Pobuda za novo svetovno informacijsko in komunikacijsko ureditev je bila v bistvu zares aktualna v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi geopolitičen kontekst omogočal alternativno razmišljanje o komunikacijah in komunikacijskih sistemih. Na praktični ravni kljub temu kontekstu iniciativa ni imela prav veliko vpliva. So pa bile krepitev demokracije, vpliv javnosti in neposrednejše možnosti participacije pri odločanju zelo pomemben sestavni del njenih zahtev. Te ideje je preprosto prenesti v novejši kontekst: e-participacija bi morala biti omogočena ne le v sferi politike, ampak tudi pri vplivu na komunikacijske sisteme, ki jih množično uporabljamo. Pripuščeni bi morali biti k njihovemu upravljanju in imeti besedo, na kakšen način se razvijajo in kako delujejo. So pa takšne zahteve precej nerealne, še najbližje je na internetu temu najbrž Wikipedia, kot nekomercialna platforma, ki ni podrejena izključno motivu dobičkonosnosti.
Kaj bi želeli sporočiti prebivalcem in državljanom Slovenije in EU glede uporabe interneta pri uveljavljanju njihove državljanske volje?
Ne glede na vse mislim, da je ključno, da smo kot državljani informirani in da poizkušamo vplivati na politične odločitve – tako z uporabo interneta kot na druge načine. Zavedati se moramo, da je apatija glede zadev javnega pomena v interesu tistih, ki hočejo, da stvari ostanejo, kakršne so. Svojo voljo lahko uveljavljamo na različnih ravneh in ne samo na neki nacionalni ravni. Ni zanemarljivo, če od lokalnih oblastnikov na primer zahtevamo, da nas prek spleta kakovostno obveščajo, kaj se dogaja v našem okolju in zakaj se sprejemajo neke odločitve, ob tem pa si poizkušamo izboriti, da vsaj del odločitev prepustijo vsem, ki jih zadevajo. Internet je idealno orodje za nekaj takšnega. Bodite bolj informirani in bolj angažirani, a ne samo na najbolj popularnih platformah.
Dr. Jernej A. Prodnik, hvala za sodelovanje v intervjuju.