{"id":209,"date":"2014-06-20T10:34:57","date_gmt":"2014-06-20T08:34:57","guid":{"rendered":"http:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/?p=209"},"modified":"2014-10-24T19:20:34","modified_gmt":"2014-10-24T17:20:34","slug":"virtualni-prostor-je-relativno-zaprt-in-nima-nobenega-vpliva-na-realne-politicne-procese","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/2014\/06\/virtualni-prostor-je-relativno-zaprt-in-nima-nobenega-vpliva-na-realne-politicne-procese\/","title":{"rendered":"“Virtualni prostor je relativno zaprt in nima vpliva na realne politi\u010dne procese”"},"content":{"rendered":"

\"andrej-luksic\"<\/a><\/p>\n

Pogovor z dr. Andrejem A. Luk\u0161i\u010dem<\/a>, izrednim profesorjem politologije na ljubljanski Fakulteti za dru\u017ebene vede, ki se je v Sloveniji med prvimi znanstveno in aktivisti\u010dno anga\u017eiral na podro\u010dju e-demokracije.<\/strong><\/em><\/p>\n


\nZakaj se znanstveno ukvarjate z vpra\u0161anjem razvoja in uporabe tehnologij v politi\u010dnem prostoru?<\/strong><\/span><\/p>\n

S tem vpra\u0161anjem sem se za\u010del znanstveno ukvarjati po naklju\u010dju pred ve\u010d kot desetimi leti. Mlada generacija, ki je takrat vstopala v politi\u010dni prostor, je bila anga\u017eirana predvsem z igricami in s tem, kar je tehnologija ponujala. Prevladovala je\u00a0 uporaba interneta v komercialne namene in v namene za sprostitev, igranje, hobi, saj je industrija na teh podro\u010djih najprej pograbila novo tehnologijo. V politi\u010dni prostor je pri\u0161la relativno pozno, ker so v tem prostoru predstave o novih tehnologijah relativno konzervativne. Spomnim se, ko smo bili leta 2002 na obisku v Kongresu Zdru\u017eenih dr\u017eav Amerike. Zame je bilo izjemno zanimivo to, da tam nisi na\u0161el ra\u010dunalnikov. Imeli so samo televizije in radio. Pisali so na tipkalni stroj. <\/em><\/span><\/p>\n

Demokrati\u010dne institucije, tako kot so organizirane, so pravzaprav zelo konzervativne
\npo svoji naravi in se zelo te\u017eko odpovejo dolo\u010denemu vzorcu obna\u0161anja.<\/em><\/span><\/div>\n

In v okviru tega je tudi politika ostala relativno konzervativna pri sprejemanju novih tehnolo\u0161kih dose\u017ekov. Zaradi te relativno konzervativne politi\u010dne stabilnosti, je bil politi\u010dni prostor zadnji osvojen z novimi tehnologijami. Zato je moj premislek pred ve\u010d kot desetimi leti \u0161el bolj v smeri, kako te tehnologije uporabljajo ne javna uprava ali pa parlament, izvr\u0161na veja oblasti, ampak stranke, pred tem pa tudi nevladne organizacije. Bil sem vklju\u010den v okoljski nevladni sektor in tam smo imeli prvo konferenco preko e-po\u0161te \u017ee leta 1999, ko smo se ukvarjali z vpra\u0161anjem, kaj narediti, ko so finan\u010dna sredstva iz mednarodnih fundacij za nevladne organizacije konec 90-ih let presahnila. Enkrat na teden smo imeli sestanek in pa tematske pogovore po e-po\u0161ti, ki so bile povezane z razpravo v \u017eivo. Spomnim se, da sem delal analizo in pripravil gradivo za sestanek v \u017eivo ob sredah na podlagi komunikacije, ki je tekla virtualno med eno sredo in drugo sredo. Projekt je tekel dva do tri mesece. V ta politi\u010dni prostor sem tako vstopil kot aktivist, anga\u017eiran nevladnik s podro\u010dja okoljevarstva in ko sem pri\u0161el na Fakulteto za dru\u017ebene vede, se mi je zdelo, da mora to postati tudi predmet akademskega premisleka. Pri nas tovrstnih referenc ni bilo, tako da smo za\u010deli z referati na konferencah, delati na projektih, leta 2008 smo organizirali konferenco o e-volitvah, delali smo elaborate za slovensko vlado oz. za ministrstvo za javno upravo glede e-referendumov in javne uprave in evropske projekte za Evropski parlament. Nato pa je celoten proces zastal s spremembo politike v EU, ki se je odpovedala nadaljnjemu razvoju in uporabi te tehnologije v parlamentu. E-volitve so padle, \u010deprav je bila debata v letih 2005 in 2006 zelo mo\u010dna. Isto usmeritev je prevzela tudi slovenska politika in ukinili so finan\u010dna sredstva za tovrstne projekte, tako da so tudi pri nas te stvari zastale.<\/em><\/span><\/p>\n

S kolegico dr. Tanjo Oblak \u010crni\u010d iz Katedre za komunikologijo sva takrat oblikovala izobra\u017eevalni program,
\nizbirni predmet Elektronska demokracija, v okviru katerega se je potem nova generacija politologov
\nusmerjala v premi\u0161ljanje, kak\u0161ne posledice ima lahko uporaba te tehnologije v politi\u010dnem prostoru.<\/em><\/span><\/div>\n

Nastajale so diplomske naloge, raziskovalne naloge, magisteriji, misel se razvija in \u017ee ima institucionalno podobo tudi v okviru In\u0161tituta za elektronsko participacijo<\/span><\/a>. Upam, da se bo stvar toliko obrnila, da bo ta koncept spet dobil podporo na podlagi zahteve o demokratizaciji demokracije. Seveda so razli\u010dni koncepti v ozadju pri orodjih, ki jih ponuja ta tehnologija, odvisno je, katere koncepte demokracije imamo v mislih, ko jih uporabljamo. Pred leti smo se ukvarjali tudi z vpra\u0161anji razli\u010dnih konceptov demokracije, ki favorizirajo razli\u010dna orodja elektronske demokracije.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Kateri so politolo\u0161ki vidiki razmerja med tehnologijo interneta in politi\u010dno demokracijo?<\/strong><\/span><\/p>\n

Gre za politi\u010dno demokracijo in tehnologijo, ki odpirata nov virtualni prostor, kjer se lahko izvaja proces informiranja, komunikacije in odlo\u010danja. To so tri razli\u010dna razmerja, ki so zelo pomembna za politi\u010dno demokracijo.<\/em><\/span><\/p>\n

Menim, da \u0161e vedno prevladuje prepri\u010danje, da je virtualni prostor relativno zaprt
\nin nima vpliva na realne politi\u010dne procese.<\/em><\/span><\/div>\n

Zdi se, da je \u0161e najbolj odprt informacijski kanal. Skratka, \u010de rabimo dolo\u010dene informacije o politi\u010dnih odlo\u010ditvah, jih dobimo na spletu. Komunikacijski virtualni prostor pa je \u0161e vedno relativno zaprt. Na odlo\u010devalski ravni imamo dve orodji \u2013 e-demokracijo in e-volitve. Gre za razmerje med dr\u017eavljani in javno oblastjo. Odlo\u010devalski proces na ravni vlade (med ministri) v virtualnem prostoru je odprt, vsa gradiva, informacije in odlo\u010ditve so v elektronski obliki in to poteka \u017ee dobro desetletje. Slovenija je imela eno prvih e-vlad, ki so se tega lotile. Toda ta fenomen slovenske vlade ni bil nikoli analiziran. Mi smo pridobili podatke, potem pa se je proces ustavil. Tovrstno odlo\u010devalsko razmerje je treba analizirati, na kateri ravni se pravzaprav dogaja. Ali poteka na ravni vlade, ali na ravni ministrstev (\u010de govorimo o institucionalni politi\u010dni komunikaciji in javni upravi v razmerju do dr\u017eavljanov, ob\u010danov), \u010de pa preidemo na raven politi\u010dne participacije, politi\u010dne demokracije, pa se zopet zastavi vpra\u0161anje, kaj razumemo pod demokracijo. \u010ce jo razumemo kot parlamentarno demokracijo, potem je to vpra\u0161anje razmerij med \u010dlani stranke, strank z drugimi strankami, strank s parlamentom in mo\u017enosti vpliva \u010dlanov znotraj stranke preko te tehnologije, razmerja do nevladnega sektorja in civilno dru\u017ebenih organizacij ter vstopa v parlament ali v institucije izvr\u0161ne veje oblasti. Postavlja se vpra\u0161anje, koliko je tukaj prostor sploh odprt, z drugimi besedami, koliko je policy arena odprta za vpliv s strani civilne dru\u017ebe ali civilno-dru\u017ebenih organizacij, gibanj. Vidim, da je tukaj prostor relativno zaprt, \u010deprav so bili ti napori k odpiranju narejeni med leti 2000 in 2003, ko se je vzpostavil dialog med vlado in nevladnim sektorjem. Takrat je bila oblikovana tudi pogajalska skupina, ki se je zaklju\u010dila spomladi leta 2005 z dr. Gregorjem Virantom, zadol\u017eenim za dialog z nevladnim sektorjem. Takratni predsednik vlade je ta dialog po nekaj mesecih prekinil, nato pa se je vpra\u0161anje zopet odprlo v letih 2008 in 2009. Kako pa se je potem celotna stvar odvijala, ne znam povedati, ker nisem bil ve\u010d poleg. Je pa ta politi\u010dni prostor, tako kot je v tem trenutku postavljen, \u0161e vedno zaprt.<\/em><\/span><\/p>\n

Politolo\u0161ki vidiki razmerja med tehnologijo interneta in politi\u010dno demokracijo so torej trije.<\/em><\/span><\/div>\n

Vse tri pa je treba razumeti na strukturni oz. institucionalni ravni, kako tehnologija vstopa v politi\u010dni prostor.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Na kak\u0161en na\u010din lahko uporaba interneta izbolj\u0161a delovanje politi\u010dne demokracije oz. spodbudi k aktivnemu dr\u017eavljanstvu?<\/strong><\/span><\/p>\n

Tukaj sta pomembni dve stvari. Na tehnolo\u0161ki ravni ima vsak dostop do interneta in se lahko vklju\u010di v politi\u010dni prostor. Gre bolj za stvar \u0161ir\u0161e politi\u010dne kulture, koliko so se dr\u017eavljani sploh pripravljeni vklju\u010devati in uporabljati ta kanal. Naslednje vpra\u0161anje je, koliko so sploh pismeni, ker ta tehnologija terja dolo\u010dene ve\u0161\u010dine tudi za politi\u010dno participacijo v virtualnem prostoru. Nekateri radi govorijo, drugi la\u017eje pi\u0161ejo in ta tehnologija, kakr\u0161na je zdaj, sicer omogo\u010da oboje, ampak razvita je bila tako, da ste lahko predvsem pisali. In odpor proti pisanju je lahko zelo pomembna ovira, ki jo je treba presko\u010diti. Lahko se pojavijo tudi psiholo\u0161ke, lahko pa tudi kak\u0161ne druge ovire, \u010de \u017ee vse obvladate \u2013 vsebino razprave in tehnolo\u0161ko znanje \u2013 \u0161e zmeraj ostane ovira, ali bi mnenje natipkal ali ne. Potem pa ima\u0161 \u0161e notranje ovire, \u010de\u0161, kaj bi se trudil, \u010de pa ne bo nobene koristi, \u010de ne bom dobil odgovorov z druge strani. Skratka, ta notranji monolog se lahko odpre in zaviralno vpliva na aktivno participacijo pri ljudeh. Tudi pri tistih, ki so kompetentni. Obstaja nek notranji glas, ki re\u010de nima smisla. In to odbija, \u0161e posebej, ker se \u017ee iz procesa vidi, kje bo vse skupaj kon\u010dalo. Napisano bo bilo, potem bo pri\u0161lo v nabiralnik, nih\u010de ne bo prebral, razen v obliki \u0161tevilke bodo rekli, da so dobili 590 predlogov. Nih\u010de se s tem ne ukvarja, ne dobite odziva in potem se politi\u010dna participacija skozi virtualni prostor na tej to\u010dki kon\u010da. To je pri tistem majhnem procentu ljudi, ki so pripravljeni sodelovati, ki imajo znanje, ki so zainteresirani, ki imajo voljo in ki \u0161e vedno verjamejo, da je tu znotraj nekaj mogo\u010de, najve\u010dji problem, povezan z razumevanjem demokracije in s konceptom demokracije, ki ga ho\u010demo uveljavljati v virtualnem prostoru.<\/em><\/span><\/p>\n

\u010ce je predstavni\u0161ka demokracija v ospredju, potem je sprejemanje dr\u017eavljanske komunikacije
\nv virtualnem politi\u010dnem prostoru takega tipa, ki slej ali prej pasivizira tudi aktivne.<\/em><\/span><\/div>\n

Voda, ki pride v pu\u0161\u010davo, ni\u010d ne obrodi. Zato je treba pri kanalih za aktivno dr\u017eavljanstvo zelo natan\u010dno dolo\u010diti postopke, vratarje, kaj bo kdo naredil v celotnem procesu, ko pride mnenje posameznika ali skupine v ta virtualni prostor, in kak\u0161en odziv mora dobiti. In prav tukaj nismo veliko naredili. Na teoretski ravni so stvari urejene, na prakti\u010dni ravni pa je velika zadr\u017eanost, saj postopki niso dore\u010deni in tisti, ki bi bili pripravljeni sodelovati, so prepri\u010dani, da bi bilo to neu\u010dinkovito. Spodbujanje aktivnega dr\u017eavljanstva je bolj vezano na sistemsko postavitev virtualnega prostora, se pravi, da je treba procesno dore\u010di stvar na ravni institucije, ki bo lahko obdelala v virtualnem prostoru izra\u017eena mnenja, ki nekaj veljajo. In \u010de bo pri\u0161lo do tega preboja, se zna zgoditi, da se bo ve\u010d ljudi vklju\u010dilo.
\n<\/em><\/span><\/p>\n

Internet se je najbolj prijel prav v gibanjih, ki so prostor uporabljali kot medij za dogovarjanje neposrednih akcij, demonstracij, uporov, v oblikovanju politi\u010dnega programa teh skupin.<\/em><\/span><\/div>\n

Tudi, \u010de imate nastavljene tematike, je vpra\u0161anje, kako dose\u010di, da bi se del tistih, ki so pri\u0161li na demonstracije, v virtualnem prostoru pogovarjali o vsebinskih stvareh ali pa jih predlagali. Celo idej, o katerih se pogovarjajo na kongresih, niso bili pripravljeni zapisati. Se pravi, ta sita obstajajo in so nepropustna, se ne pretakajo. Ljudje so bili bolj pripravljeni priti na trg ali ulico in tam zmrzovati, kot pa nekaj vsebinskega prispevati v virtualnem prostoru. Tukaj bi se bilo treba \u0161e veliko ukvarjati z vpra\u0161anjem, kaj je pravzaprav tisto, kar ljudi odvra\u010da od anga\u017emaja v politi\u010dnem virtualnem prostoru. Tu so neke ovire, ki jih mlaj\u0161e generacije ne bodo imele, starej\u0161e generacije pa imajo ve\u010d teh stopnic in na vsaki stopnici lahko zastanejo, na koncu pa ne pride do aktivnega dr\u017eavljanstva.<\/span><\/em><\/p>\n

 <\/p>\n

Ali vlada, dr\u017eavna in javna uprava Republike Slovenije ter civilna dru\u017eba (mediji, nevladne organizacije) namenjajo dovolj pozornosti vklju\u010devanju dr\u017eavljanov prek interneta?<\/strong><\/span><\/p>\n

Treba je re\u010di, da sta vlada in dr\u017eavna uprava, tukaj bolj zadr\u017eani v smeri uporabe komunikacijskih orodij, ki jih ponuja internet. Te institucije ne odpirajo novih virtualnih prostorov, kamor bi lahko dr\u017eavljani vstopali, ker je to sestavni del predstavni\u0161ke demokracije. In \u010de ho\u010demo demokratizirati ta prostor z vklju\u010devanjem civilne dru\u017ebe in gibanj v politi\u010dni prostor, mimo vstajni\u0161kih, potem je treba izumiti nove komunikacijske oblike, znotraj katerih se bodo artikulirale predstave, zahteve, interesi civilno-dru\u017ebenih organizacij in gibanj o istih vpra\u0161anjih, o katerih razpravlja izvr\u0161na veja oblasti oz. zakonodajna, javna dr\u017eavna uprava, da se preko nje lahko izvaja nadzor, predlaga iniciative, pobude itd. Na tej to\u010dki \u0161e ni veliko narejenega, veliko pa je znotraj civilne dru\u017ebe, pa ne organizirane, temve\u010d na individualni ravni. Ljudje so \u0161e vedno pripravljeni vstopati v javni prostor, ki ga odpirajo mediji, npr. pod novinarskimi prispevki izra\u017eajo svoja mnenja in stali\u0161\u010da. To je zdaj v zadnjih letih dobesedno eksplodiralo, \u010deprav si tudi ta prostor politi\u010dne stranke kolonizirajo s profesionalnimi pisci. V\u010dasih je bilo to rezervirano samo za pisma bralcev, zdaj pa imate ta prostor pod vsakim prispevkom. Torej spremljanje in upravljanje teh komentarjev je \u017ee neka socializacija, vsaj pri neki skupini ljudi, ki premaguje oviro med virtualnim in fizi\u010dnim prostorom. Mediji opravljajo socializacijsko vlogo, problem pa je v tem, da so od vsega za\u010detka objavljali vsa mnenja in je te\u017eko vpeljati vratarja, ki bi rekel, to gre pod \u010dlanek, to pa ne. Verjetno ni \u010dasa in energije, da bi upravljali vse komentarje. Najdemo namre\u010d od dobrih komentarjev do vrednostnih sodb, ki niso vredne, da bi bile pod prispevkom. Na tem mestu bi morale medijske hi\u0161e vlo\u017eiti ve\u010dji napor, ker to pomeni dodatno socializacijo tistih, ki pi\u0161ejo.<\/em><\/span><\/p>\n

Mi smo \u017ee pred 12 leti razvili orodje, s katerim cenzura ne bi bila potrebna. Imeli bi dva nabiralnika,
\nv enem bi bili vsi komentarji, v drugem pa zgolj stali\u0161\u010da z vsebinsko povezavo in argumenti,
\nkar bi bralcem omogo\u010dilo dopolniti predstavo o prebranem.<\/em><\/span><\/div>\n

Ampak tudi to je bilo za medije prenaporno.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Kateri so primeri dobrih praks v Sloveniji in v Evropski uniji?<\/strong><\/span><\/p>\n

Tudi tukaj moramo pogledati z institucionalne ravni, od vladne, do posameznih ministrstev, kajti niso vsa enako odprta, niti za civilni dialog, kaj \u0161ele za civilni dialog v virtualnem prostoru. Dokler je imela vlada Ministrstvo za informacijsko dru\u017ebo, je dala s tem vedeti, da ji je zelo veliko do civilnega dialoga v virtualnem prostoru. Ko pa je naslednja vlada to ministrstvo leta 2005 ukinila in dejavnost preselili pod dva, tri ministrstva, ki so imela drugi status in znotraj katerih ni bil razvoj informacijske dru\u017ebe prioriteta, se je ta zagon znotraj politike, da bi podpirala informatizacijo dru\u017ebe in razvoj informacijske dru\u017ebe, zmanj\u0161al. To se je pokazalo tako na ravni uvajanja internetnega prostora v politi\u010dno komunikacijo in odlo\u010danje, na ravni financiranja, na ravni kadrovanja, na ravni ustanavljanja in\u0161titutov, projektov, itd. Opismenjevanje mlade generacije in uporaba virtualnih prostorov so bili prepu\u0161\u010deni trgu in komercializaciji tistih dejavnosti in aktivnosti, ki so bile dobi\u010dkonosne. Na primer igrice, klicanje in podpora v resni\u010dnostnih oddajah enemu od nastopajo\u010dih, popevke itd. To je bila intervencija posameznika v javni prostor, za katero je kriva komercializacija sodelovanja in tovrstna socializacija dr\u017eavljanov, da uporabljajo to tehnologijo na tak\u0161en na\u010din. Obstajajo \u0161e evropska finan\u010dna sredstva, razpisi Evropskega parlamenta in Evropske komisije, ki spodbujajo mednarodne projekte na razli\u010dnih ravneh, npr. znotraj zdravstva, NVO, ekonomije, itd., a so to vse pobude s strani institucij in akterjev. Nimamo vladne politike, razvojne politike, zato je to prepu\u0161\u010deno posameznim akterjem, civilno-dru\u017ebenim, poslovnim, zdravstvenim, \u0161olskim, itd. Ne gre za strategijo, kak\u0161na naj bo dru\u017eba \u010dez dolo\u010deno \u0161tevilo let pri uporabi interneta v politi\u010dnem prostoru.
\n<\/em><\/span><\/p>\n

Ve\u010d bi bilo treba narediti na avtonomiji nevladnega sektorja in civilno-dru\u017ebenih organizacij
\nter koncept razvoja informacijske dru\u017ebe vgraditi v postavljanje pogojev
\nza avtonomnost politi\u010dne artikulacije civilno-dru\u017ebenih problemov.<\/em><\/span><\/div>\n

Treba bo narediti \u0161e veliko na neodvisnosti financiranja takih projektov.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Katere so po va\u0161em mnenju klju\u010dne ovire pri uporabi interneta za vklju\u010devanje dr\u017eavljanov v demokrati\u010dno \u017eivljenje?<\/strong><\/span><\/p>\n

Nekaj sem \u017ee omenil. Gre torej za pismenost pri ljudeh, finan\u010dne, infrastrukturne ovire, tehnolo\u0161ke, potem so tudi pridobljene navade pri uporabi tehnologij med razli\u010dnimi generacijami. Socializacija, ki omogo\u010da bolj ali manj ve\u0161\u010do uporabo tehnologij, pomeni velik oviralni element. So pa tudi kognitivne, psiholo\u0161ke ovire, ki so lahko individualne, strukturne itd. Analize o tem ni, zato lahko samo ugibamo, kje vse bi lahko iskali te ovire.<\/em><\/span><\/p>\n

Nimamo te\u017eave samo s tem tipom politike, ki bi morala vzpostaviti pogoje za razvoj informacijske dru\u017ebe, uporabo teh tehnologij, ampak tudi z refleksijo teh pogojev, se pravi, da bi empiri\u010dno ugotavljali, kak\u0161ni so u\u010dinki tak\u0161ne politike.<\/em><\/span><\/div>\n

 <\/p>\n

Na kak\u0161en na\u010din bi morale institucije Evropske unije uporabiti tehnologijo interneta, da bi izbolj\u0161ale udele\u017ebo na evropskih volitvah in pove\u010dale interes ljudi za razpravo o prihodnosti Evrope?<\/strong><\/span><\/p>\n

Evropska unija je poseben problem. Prvo vpra\u0161anje, ki se nam zastavi je, koliko ljudje, dr\u017eavljani, sploh zaznavajo EU kot nekaj, \u010demur tudi sami pripadajo in bi \u017eeleli imeti vpliv. \u017de na konvencionalnih volitvah v Sloveniji je ta dele\u017e relativno majhen in ni\u017eji kot pri volitvah na dr\u017eavni ravni. Tudi sicer \u0161e nisem sli\u0161al za dr\u017eavo, v kateri bi bila ve\u010dja volilna udele\u017eba za Evropski parlament kot pa na dr\u017eavni ravni. Ta ob\u010dutek pripadnosti ve\u010dnacionalni, ve\u010ddr\u017eavni skupnosti je velika ovira.<\/em><\/span><\/p>\n

Kako zgraditi pripadnost in identiteto pri posamezniku? To je dolgotrajen proces.\u00a0 Ne vem, ali je mogo\u010de to graditi tudi s pomo\u010djo uporabe orodij interneta na ravni Evropske unije. Prej verjamem, da bodo posamezniki s pripadnostjo in identiteto zgradili tudi orodje na internetu in bodo sodelovali na ravni EU.<\/em><\/span><\/div>\n

Ne verjamem pa, da se lahko s kakr\u0161nimikoli orodji, ki jih damo na razpolago, to zgradi. To raven bo moral znotraj nacionalnih dr\u017eav opraviti nekdo drug, tiste institucije, ki izvajajo politi\u010dno socializacijo, kot so npr. mediji in \u0161ole. Tukaj bo treba narediti preboj, potem pa se bo ta tehnologija lahko zahtevala s strani ljudi in se oblikovala na podlagi njihove predstave, kje in na kak\u0161en na\u010din ho\u010dejo vplivati. Temu primerne bodo potem tudi zahteve po odpiranju virtualnega prostora. \u010ce pa oblast sama ponudi tehnologije in odpira mo\u017enosti, pa ljudje ne vedo, kaj nam s tem.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Katere oblike participacije je \u0161e potrebno vzpostaviti prek interneta (npr. e-volitve)?<\/strong><\/span><\/p>\n

Dr\u017eavljani so trenutno zainteresirani najbolj za e-volitve, potem pa so posamezne institucije, npr. evropske institucije, kjer bi se lahko uporabila ta tehnologija, npr. internetne konference, ki zberejo akterje iz razli\u010dnih dr\u017eav v virtualnem prostoru, v tej smeri bi morali dograjevati programska oprema oz. obstoje\u010da orodja.<\/em><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n

Kaj bi \u017eeleli sporo\u010diti prebivalcem in dr\u017eavljanom Slovenije in EU glede uporabe interneta pri uveljavljanju njihove dr\u017eavljanske volje?<\/strong><\/span><\/p>\n

Najprej naj zahtevajo odpiranje politi\u010dnega prostora in politi\u010dnih aren. Ko bodo te ravni odprte, bomo ugotovili, da ne moremo vsi sodelovati, kot bi \u017eeleli, \u0161ele nato bomo \u017eeleli razli\u010dna orodja, s katerimi bomo lahko sodelovali in izra\u017eali mnenja.<\/em><\/span><\/p>\n

Ni v ospredju razvoj tehnolo\u0161ke platforme, ampak razvoj demokratizacije demokracije, ki se bo informatizirala.<\/em><\/span><\/div>\n

 <\/p>\n

Profesor dr. Andrej A. Luk\u0161i\u010d, hvala za sodelovanje v intervjuju.<\/strong><\/span><\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pogovor z dr. Andrejem A. Luk\u0161i\u010dem, izrednim profesorjem politologije na ljubljanski Fakulteti za dru\u017ebene vede, ki se je v Sloveniji med prvimi znanstveno in aktivisti\u010dno anga\u017eiral na podro\u010dju e-demokracije.<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":210,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[41,26,38,28,33,25,10,42,32,31,27,39,40,29,30,35,18,36,37,34],"class_list":["post-209","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-intervjuji","tag-aktivno-drzavljanstvo","tag-andrej-a-luksic","tag-civilna-druzba","tag-demokracija","tag-e-volitve","tag-elektronska-demokracija","tag-evropska-unija","tag-informacijska-druzba","tag-institucije","tag-internet","tag-intervju","tag-komunikacijski-procesi","tag-mediji","tag-participacija","tag-politika","tag-politologija","tag-slovenija","tag-tehnologija","tag-uprava","tag-virtualni-prostor"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/209","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=209"}],"version-history":[{"count":38,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/209\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1313,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/209\/revisions\/1313"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/media\/210"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=209"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=209"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.inepa.si\/e-participacija-evropa\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=209"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}